Fotografij: 23

Malo po deveti uri na ljubeljskem parkirišču vprežemo tri pare psov - smer Suho rušje. Simon je diktiral tempo, z Urošem pa sva mu pridno sledila in prej kot v uri smo bili pred kočo na Zelenici. Snega ni ravno v izobilju, tako da so stene večinoma samevale, drugače pa je na smučišču, kjer je bilo kar promentno. Zavijemo v krnico Suho rušje. Po začetnem prebijanju med smrekami in rušjem le pridemo na plano. Tukaj je snega nekoliko več in lepo napredujemo do konca krnice. Kam zdaj? Lepo bi bilo stopiti še kakšno nadstropje višje ... V igri je bil Palec, pa Zelenjak in tudi grapa Y v Vrtači. Zmagal je tisti z najmanj megle. Gremo torej na Palec. Z derezami in cepini se vzpnemo na vrh, kjer ugotovimo, da to ni Palec, pač pa Zelenica - ja no, se zgodi tudi najboljšim ... Medtem so se megle razkadile in za kazen smo pičili še na Zelenjak, Vrtačo pa pustili za drugič. Smuka je bila v zgornjem delu prav fletna, nižje pa sledi rodeo med rušjem in drevjem. Tudi po smučišču je snega za solidno vijuganje povsem dovolj, razen v spodnjem delu, kjer ga je le za silo, a kljub temu je šlo do avta. Seveda pa turna smuka ni tista taprava, če na koncu dneva na spodnji strani smučk ni kašne črtice več.