V soboto, 10. decembra 2016 bo z začetkom ob 19 uri v Pirnatovi koči na Javroniku občni zbor Plezalnega kluba Idrija.  Vabljeni vsi člani vključno s spremljevalci/kami in tudi tisti, ki boste člani šele postali. Vse dodatne informacije pri novopečenemu alpinistu Mihu na gmail ( klavzar.miha ) ali pa tulifon nulatriena 27556O

Fotografij: 11

Prvi teden novembra sva odšla na Sicilijo. Štiri dni sva bivala v San Vito lo Capo. Med preplezanimi smermi sva splezala smer Pinelsa (120m, 6a+). Zadnje tri dni sva preživela v Mondellu, kjer sva poleg kratkih smeri preplezala še Troppi galli nel pollaio (150m, 6a) in Clessidre (70m, 5b). Vse dni nama je bilo vreme naklonjeno, tako da sva se lahko kopala v morju in uživala na toplem soncu.

Lp,

Tinka in Matej

Fotografij: 18

4 dela prostih dni je skoraj obvezno izkoristiti, in mi smo jih. Blaž, Seba, Nejc, Miha, Metka in jaz smo se v petek zvečer odpeljali v Arco, jesensko plezalno meko. Nastanili smo se v kamp ZOO, ki nam je takoj dal vedeti, da je letošnji obisk plezalcev nadpovprečen.

Že prvi plezalni dan je bil sončen in topel, le da so to rahlo pokvarile vrste pred vstopi v smeri. Namerevali smo plezati v Piccolo Dain, vendar smo se zaradi gneče premislili in odšli v Monte Colt. B bistvu smo tam plezali kar vse naslenje dni, sam smo lahko dostop opravili kar peš iz kampa, le malo bolj zgodnji smo morali biti, saj so se kmalu za nami privalile trume plezalcev.

Splezali smo: Follia D'Estate, La Cengia Rossa, Caldo Inverno, Helena, Penelope ..

Je pa bila poleg nas v Arcu tudi "apartma ekipa", ki so jo sestavljali, Metka, Boris ter Simona, Jurij, Maja, Špela (ČAO) in Miranda (Soški AO).

V mešanih navezah so splezali Selene, Cane Cico, Nouvele Bianche, Pilastro Massud, Diedro Martini, Calliope.. vmes pa se jim je pripetila tudi nesreča: Metko je zadel padajoči kamen in so jo morali odpeljati na šivanje, ampak je bila kmalu bolje, brez panike.

Kakorkoli, smo kar dobro izkoristili te 4 dni, drugo leto pa spet.

Fotografij: 15

Že kar nekaj vode je preteklo od kar sem bil na vrhu na katerega je le dan za prvopristopniki solirlal Valentin Stanič. Že takrat sem sklenil, da se nanj pozvpnem še po jugo-zahodnem grebenu, ki razmejuje ledenika Teischnitzkees in Kodnitzkess. Po dolgem, res dolgem dogovarjanju za to nekoliko oddaljeno turo, se s kolegom Francijem končno le dogovoriva, da bo četrtek pravi dan za Stüdlgrat.

Nočna vožnja do izhodišča nad Kalsom je s pomočjo najnovejše navigacije, ki nikoli ne zataji, hitro minila. S tempom ostarelega gamsa sva se lotila dostopa mimo koče Studlhutte in naprej preko ledenika Teischnitzkees, kjer nama je zbujajoči se dan nekoliko olajšal delo, saj je ledenik kar poln razpok. V dobrih treh urah vstopiva na greben. Sama smer sledi grebenu in je kar dobro opremljena. Snega je bilo v skali le za vzorec, temperature pa prijetne, tako da sva se v lahkem poplezavanju kar hitro znašla na zajtrkovalnici oz. Früstuckplatz-u, kjer rumena tabla naznanja, da bo šlo od tu naprej bolj zares. No ja, greben se sicer postavi malo bolj pokonci, to pa je tudi vse – ravno prav za možganski odklop iz stresnega vsakdana. Ni minilo dolgo in že sva se pri križu mastila s sendviči. Dobrih sedem ur od avta - ni slabo za mlajša veterana . Kmalu se nama pridruži še tržiška naveza s katero smo se spoznali na vstopu v smer. Na vrhu je bila le peščica ljudi, razgledi v prekrasnem vremenu pa res fenomenalni, zato nas kar ni vleklo nazaj v dolino. Nazadnje se le odpravimo preko Malega Kleka do sedla, vmes pa opazujemo navzgor sopihajoče in pomagamo neznancu, ki je zašel na stran pot ter ga usmerimo nazaj v »življenje«. Sestop s sedla je bil videti kar zoprn – poln ledu in blata, zato smo združili moči (beri štrike) in se v dveh elegantnih abzajlih spustili do steze. No, tega, da se nam je vmes naredila tudi štrikova solata pač ne bomo obešali na veliki zvon. Kakorkoli, sestop po ferati pod Erzherzog-Johann-Hütte in naprej po grebenu je hitro minil. Prav tako nadaljevanje po grebenu in spust po železnih lojtrcah na ledenik, kamor sva prišla še ravno pravi čas, da sva se izognila ogromni skupini Srbov, ki imeli pravo malo ekspedicijo. Nadaljevanje v dolino pa se je kar vleklo in vleklo … Pivo pa itak zmeraj paše