Če srbi, je treba popraskat pravjo ... in sem le najdu enga podobno mislečega

Z Davorjem sva se malo pred enajsto znašla pod severno steno Nad Šitom glave. Sledila so še nujna opravila, nato pa vstop v smer malo bolj levo od originalnega (hote ali nehote - gdubvidu). Prvi raztežaj sva plezala direktno navzgor do štanta. Skala je bila mrzla in sva mogla kar "pihati" v roke, nato pa se je le malo ogrelo. Prav tako midva, no ja vsaj jaz. Smer je z izjemo šodraste prečke v drugem raztežaju kar napeta in ne popušča do vrha, vsaj jaz sem jo tako občutil. Po vodničku v zadnjem raztežaju obvoziš streho po desni, ker pa je Davor rekel, da po šodru pa že ne bova hodila, sva izstopila direktno čez previs. To pa je bilo zame le malo preveč, zato sem se potegnil za gurtno (torej A0 al kako že gre). Sledila je še ena platka, kjer mi je soplezalec pobral vse grife, a z dokaj zapleteno fiskulturo sem se le nekako prekobacal do vrha. Tam pa je naju pričakalo kar nekaj blondink in ena črnolaska, kateri je bil strašno všeč moj štrik Pojeva še Davorjev sendvič in hajd v dolino ...

Skala je kar kompaktna in smer je dobro opremljena (štanti so nabiti), kakšen friend pa je vseeno dobrodošel. Spodnji kamin je res ozek, a z majhnim rukzakom kar gre.

Korošico sva imela v mislih že celo poletje,a nekako nisva našla časa, tabor Pipo miru pa sva zamudila, saj je bil lani precej kasneje. Po uri in pol hoje s težkimi nahrbtniki zagledava kočo. Pred kočo je bilo že nekaj šotorov in z veseljem sva se jim pridružila(koča je bila polna). Vzameva si čas za malico, nato pa se podava v Šarovo poč. V Miheliču piše ocena V+,A1, na internetu pa VI+/V+. Splezala sva je prosto, zato se bolj strinjava z drugo oceno. Smer je zelo lepa, navpična, večinoma viseči štanti zato na vrhu nisva vedela ali naju bolj bolijo noge ali roke. . Drugi raztežaj se mi je zdel precej naporen, saj je poč za najine frende žal preširoka in za vmesno varovanje ni bilo toliko možnosti. V vodničku piše, da je leva smer težja. Nama pa se je najtežji zdel prvi raztežaj Šarove poči. Na vrhu Lučkega dedca je prečudovito, lep razgled in trava za poležavanje. Smer naju je kar utrudila, plezala sva dobre 4h, zato sva popoldne (kar ga je ostalo) izkoristila za poležavanje. Zvečer so se nama pridružili Uroš, Gašper in Miranda. V nedeljo sta se Uroš in Gašper odpravila v plezališče, kjer sta splezala Cikorija in kafe ( 100m, 6a+) in Pepi žbaradorija (100m, 6a+). Slednji sva splezala tudi medva, eno v nedeljo, drugo pa danes dopoldne. Smeri sta lepi, skala je dobra. Včeraj zjutraj pa sva še enkrat obiskala Dedca in sicer sva se odločila za Centralni steber z oceno VI. Svaka čast Cirilu Debeljaku in Radu Kočevarju, ki sta to smer splezala prva in v njej tudi prenočila. Smer je sicer kratka, a zelo napeta; plezanje ves čas izpostavljeno, stojišča pa precej skopa, kot jih poimenuje Mihelič. Klinov je precej, a nažalost tudi nekaj slabih, celo izpuljenih in visečih na prusiku. S smerjo sva prosto opravila v 4 urah in na vrhu vriskala od sreče, saj je to verjetno ena najinih najtežjih in najlepših smeri do sedaj. Super podaljšan vikend je prehitro minil in komaj spet čakam lepo vreme in seveda frej dan.

Kot sem že zadnjič napisal, ni bilo z Dolomiti nič, za tolažbo le Paklenica. Pa sem zato sklenil včeraj Petro peljat čez mejo. Ne ravno v Dolomite...

Ponuja pa Tine Mihelič v svojem na pisalni stroj natipkanem vodničku lep  pribljižek dolomitske skale. In sicer v Trbiški Krniški špici ali v italijanščini Cima Vallone. Plezala sva menda S raz, ki sta ga leta 1933 v gojzarjih splezala Krobath in Metzger. Menda je smer dolžnost vsakega ljubitelja Julijcev in naj bi veljala za nekakšno miss z lepotno napako. Ta napaka je vedno moker, preozek in strm kamin v 4. raztežaju, ki sicer na prvi pogled deluje zastrašujoče, a ko se ga lotiš, je stvar malo bolj optimistična. Prava, lepa plezarija pa se začne nad kaminom, kjer se raz postavi pokonci in "lufta" ne manjka. Za "grife" pa se ni za bati, saj ne veš, kaj bi prijel, da bo večja šalca...Res sta omenjena plezalca speljala smer po drzni liniji. Seveda pa smer še zdaleč ni zelo opremljena. Glede na reklamo bi človek pričakoval popolnoma nabito smer. Večino "štantov" je narejenih, sem in tja najdeš tudi nekaj klinov, drugače pa si varovanje sproti urejaš na rogljih, z skalnimi ušesi ali pa starimi dobrimi frendi. Ko se raz položi, imaš pred sabo še dobrih 100 m lahke plezarije ali kar hoje do škrbine. Od tam pa v desno pelje izpostavljena Kugyjeva polička (možic), direktno v sedlo, kjer se desno navzdol odcepi grapa za sestop nazaj pod steno.

Za dostop sva se poslužila koles, saj ti olajšajo dolg dostop po dolini Rio Freddo, še bolj pa se kolesa razveseliš pri sestopu, saj si en-dva v dolini pri avtu. Zjutraj je bila rampa sicer dvignjena, a kaj ko ne veš, če bo še, ko se boš vračal...

Najbolj pa me je čudilo, da sva bila na lepo, sončno nedeljo v celi smeri, kaj smeri, celi dolini sama. Zato sva si ga vzela "u izi". Malo sva mežlala, malo razgledovala in za smer porabila 6 ur.  Res lepa tuca za zaključek dopusta...

Že nekaj časa sem imel namen popeljat boljšo polovico na plezarijo v Dolomite. To ji obljubljam že kar en cajt. Dobila sva varstvo za tamalga za par dni in sva imela namen to seveda takoj izkoristiti…

A kaj ko je bila vremenska napoved za obljubljene dni zelo nehvaležna, le en dan bi se dalo malo bolj brez skrbi plezati. Pa sva si rekla, da nekam je pač treba iti malo bolj v miru in edino dokaj solidno vreme se je kazalo le v Paklenici. Pa še tu je bilo mejno. Ta je sicer bolj obljudena spomladi in jeseni, a če ujameš takšen hladen val kot sva ga midva, je tudi poletna plezarija čisto kul. Vsak dan so sicer strašili temni kopasti oblaki in enkrat naju je pri »abzajlu« tudi malo pošpricalo. A temperatura in oblačnost sta nudila dokaj komfortne pogoje za plezarijo. Zaradi omenjenega sva si sicer izbirala temu primerne smeri, malo krajše in bližje avtu. Tako sva od nedelje pa do srede preplezala naslednje smeri:

·        Huga wuga, 6a

·        Kospodari kiše, 6a+

·        Karamara sweet temptation, 6a+

·        Pero z Domžalsko, 6a

·        Water song, 6a+

·        Levo tržiško, 6a+

·        Dreaming the lost friends, 6a+

Sploh zadnje tri smeri so še posebej lepe in pokonci, tako da je plezarija res krasna. Nekaj malega sva seveda tudi pofrikala. Glede na vse sva se imela super in sva se zopet počutila kot v študentskih letih brez otrok…

Je pa menda za ta vikend zelo dobra napoved za Dolomite. Ali ima kdo (razen Borisa – ferate) slučajno namen iti tja?

Hotela sva se vsaj malo naplezati, zato sva izbrala Veliki vrh. Tja sva prispela kar zgodaj. Temperature pa kot za sredi poletja kar nizke. Dostop premalo ogreje, pa še ful je pihalo, zato je v prvi smeri obema zanohtalo in dobri grifi niso več bili tako dobri, zato sva si oba pomagala s kompletom. Smer se imenuje Kurja juhica (8-, 6 A0; 100m). Po sestopu sva se odločila za lažjo smer Valček(6-,150m), da se malo ogrejeva, nato pa sva še uspešno preplezala adijo pamet (8-/6, 130m). Za konec pa še Metulj (6-, 150m). Vse smeri so lepe, navrtane zeelooo skupaj, skala odlična. Ko sva splezala še zadnjo smer, je bla ura že precej, zato si nisva mogla privoščiti nobenga postanka. Ne vem, ali se je nama štrik za 40 metrov nategnu, ali pa je res smer Kurja juhica dolga samo 60 metrov. Jan je namreč potegnil en cug in že bil na vrhu. Druge smeri pa so bolj realno ocenjene, vsaj kar se tiče dolžin.