Lani so se skupnega tabora udeležili en tečajnik in en pripravnik v spremstvu 3 alpinistov. Letos sva si z Nino naš tabor v Paklenici zamislila malo drugače.  Organizirala sva družinsko-plezalni tabor.

Tako se nas je letos nabralo malo več kot 30. Od tega 7 alpinistov, 7 pripravnikov, 5 tečajnikov in 4 zagreti člani športno-plezalnega odseka. Nekateri smo s sabo pripeljali tudi svoje družinske člane in skupaj smo preživeli preostanek večera, drugi so prišli sami in so si nabirali moči za nove dogodivščine.

Po kosilu obvezno kopanje v morju. Če od Aljošota ura ni lagala je imela voda 21 stopinj. V planu smo imeli, da vse tečajnike pomečemo v morje, vendar so takrat še vsi viseli pa stenah. Pa drugič, hehe.

Spodobi se da omenim tudi Davida, ki mu je za las zmanjkalo da bi na pogled splezal Rumeni strah z oceno 7c. Pravi da zgornja izstopna cuga odtehtata vse predhodne (6a krušljiva in neopremljena). Spremljal ga je Borut. Vseeno čestitke za dober vzpon.

Sestanek bo v četrtek ob 19:00 pred Kavarno. Kdor se sestanka nemore udeležiti, naj mi do srede sporoči morebitno udeležbo na taboru. To velja za alpiniste in tečajnike.

Jutri gremo plezat v Lutne skale, vabljeni..

Jan

Fotografij: 7

Včeraj sva se z Urošem odpravila v izvidnico v Avstrijo...

Glede na to, da na našem odseku še nismo govorili o plezanju v območju Grazer Bergland, natančneje v Rote Wnadu, sva rekla, ni druge, je treba probat. Ker se 300 metrska stena nahaja na višini 1500 m, sva mislila, da bo morda vročina znosnejša, a sva se uštela.

Steno sva našla okoli 3. popoldne in splezala lepo smer Washrumpel (6-, 240 m). Prvi vtis, ko zagledaš steno vara, misleč, da bo precej travarjenja, je plezarija zelo lepa, skala pa zelo dobra. Na vrhu pa preseneti zelo lep razgled naokoli, pozdravijo te tudi kozorogi. Sestop pod steno je eleganten, 20 minut po stezi. Smer je dobro opremljena.

Nato greva v vas na pivo in poiščeva spalni prostor pod milim nebom, krasen razgled in nobenih čuvajev...Zjutraj sva že ob 8. pod steno in sva pod izbrano smerjo za las prva, za nama kmalu pride še ena naveza. Tokrat splezava smer Serengeti (6, 250 m). Smer je izredno lepa in pogosto plezana in dobro opremeljena. Da je tu precej prometno, dajo vedeti tudi ponekod zlizani stopi. Ko prideva nazaj pod steno, sonce pripeka kot za stavo. Komaj se prepričava, da greva še eno, a glej ga zlomka, pod steno čakata že dve navezi, ena pa že pleza. Tudi v najini prejšnji smeri je precej navez. Nasploh je cela stena prepredena z plezalci. Ker je bilo prevroče, pa Urošu se je mudilo pakirat za na morje, pa še gužva, nama ni bilo treba dvakrat rečt, da greva rajš na pivo. Ja, kaj? Jermen nama je dol vrglo. Za prvo plezarijo v letošnjem letu se je dobro začelo.

  http://www.pzs.si/novice.php?pid=6893

in direkt link

http://alpirocnik.rasica.org/index.php/Glavna_stran

Ker je stvar hudo uporabna, je link dodan tudi v menuju na levi strani ( Koristno / Literatura). Vsekakor si ustvarjalci zaslužijo vse pohvale.

Fotografij: 7

V soboto, 17.3., se je proti Avsttiji odpravil kombi s posadko: Simon, Damjan, Jure, Boris in jaz. Pri smučišču se je začela hoja, katera je najprej potekala po cesti z nošenjem smuči, nato pa se je začel sneg in hoja je takoj postala udobnejša. Sicer smo malo zgrešili prvotno pot, a smo še vedno prišli po grebenu na vrh, nekateri malo prej, nakateri malo kasneje. Ko sem kot zadnja prispela na vrh, so se ostali skrivali pred  "orkanskim vetrom" ; ležali so na tleh, da bi ja našli nekaj zavetja. Po malici in fotkanju smo vsi odsmučali po prijetno strmem pobočju, nato pa spet nekaj hoje do smučišča in po tem do kombija. Tako se je končala ena zadnjih turmih smuk letos, sicer smo bili nekateri malo ožuljeni, a nič hudega.